Na vrh

Moja izkušnja s kraniosakralno resonanco

9 Maj

Moja izkušnja s kraniosakralno resonanco

Kdo

Že od malih nog sem bila zelo radovedna – recimo, zelo me je zanimala anatomija: razrezala sem morsko kumaro, leščurja, morskega ježka itd., nabirala metulje, polže, deževnike, mravlje ipd. ter jih opazovala; imela sem fascinanten herbarij, delala odtise debel, zbirala pajčevine… Odkar pomnim, so me zanimali tudi odnosi med ljudmi. V tretjem razredu osnovne šole sem na primer obiskovala knjižnični oddelek za odrasle v izgovoru, da nosim knjige babici. Hkrati sem že takrat uživala v naravi, tišini, v četrtem razredu sem napisala prav zenovski spis o jesenskih barvah listja, v petem o zvoku morja. Na pričetku petega razreda me je pritegnila joga, našla sem eno knjigo – v tistih časih joge v mojem domačem kraju skorajda nihče ni poznal – in dnevno sem izvajala opisane asane. Moja takratna zasebna učiteljica nemščine, ki je študirala v Ljubljani, mi je vedoč za moje navdušenje nad jogo, prinesla kaseto z meditacijami na čakre in tako sem že v petem razredu uvedla v svoje življenje še meditacije.

Gotovo so vse to bili tudi načini iskanja drugačnih, prijetnejših ‘notranjih prostorov’ bivanja, kot je bil pretežno moj domači izvorno družinski.

 

Stik

Moje iskalništvo, želja po razumevanja sveta, življenja se je nadaljevala skozi učenje, študij komunikologije, pa tudi skozi različna področja, ki jim dandanes pogosto rečemo delo na sebi: zavestno gibanje (joga je kljub resni konkurentki, aerobiki, ostajala in ostaja moja redna spremljevalka, kakor tudi pohajkovanje po naravi, najraje v hribih in gorah; in gibalne metode, kot so avtentično gibanje, continuum itd); od konca dodiplomskega študija dalje različnih psihoterapevtskih smeri, komunikacijskih treningov in različnih oblik dela neposredno s telesom – vzporedno ob moji prvi, osnovni poti – to je akademski (pedagoško-raziskovalni), znotraj katere se tudi ukvarjam s področji, ki me zanimajo: komunikacijo, odnosi, procesi odraščanja, samopodobo, travmami itd.

 

Kraniosakralna resonanca je prišla v moje življenje prek Karime, s katero sva se spoznali na izobraževanju iz joge plesa. V tej fazi življenja sem ljubiteljsko raziskovala – bom temu rekla – subtilnejši vidik našega delovanja na različne načine, tako skozi bioenergetske terapije, ki sem ji prejemala in so mi zelo pomagale pri različnih zdravstvenih težavah in poškodbah, skozi energijsko psihologijo, telesno-orientirano psihoterapijo (izhajajočo iz W. Reicha) ter kitajsko in ajurvedsko medicino, pa tudi skozi bolj poglobljen študij in prakticiranje joge.

 

Kaj in kako

Kraniosakralna resonanca je bila ena od metod, ki sem jih preizkusila, in me je takoj očarala – zdela se mi je izjemno nežna in učinkovita. Prva seansa s Chintanom me je popeljala v stanje globoke tišine, katero sem z meditativno prakso ali nasploh v življenju le redko izkusila. Navdušila me je tudi zaradi senzitivnosti stika med izvajalcem in prejemnikom terapije. Ugotovila sem, da je to področje s kopico literature, ki vključuje tako zahodno anatomijo, fiziologijo, embriologijo, celo psihologijo (stres, travma, odnosni vidik), kakor tudi anatomijo subtilnejših (transpersonalnih in hkrati utelešenih) stanj zavesti. Zavestna kombinacija obojega, tako fizičnega telesa, kot tudi nivoja – da temu rečem – kozmične kreativne inteligence, katere del smo, in nas podpira (zelo nerada uporabljam za to izraze oz. sploh govorim o tem), se mi je zdela pravšnja. Prav tako tudi principi izvajanja terapij – delovanje v nedelovanju – ne pristop, da nekoga ‘naštelaš’, ‘popraviš’, temveč kot izvajalec kultiviraš zaznavo, kaj se dogaja v drugem in podpreš delovanje samozdravilnih, samouravnalnih silnic organizma, sistema – že samo z zavedanjem, prepoznavanjem procesov, stanj. Navdušil me je poudarek na kultiviranju globine zaznavanja. Všeč mi je, ker kraninosakralna resonanca dopušča prostor za lastno ubesedovanje, artikuliranje občutenega, zaznanega – pri čemer pa so v veliko pomoč obstoječi koncepti in seveda dober učitelj/supervizor.

 

Zakaj

Posebej mi ugaja poudarek na zdravju, celo zdravju z velikim Z, ne na tem, kaj vse ni ok z nami – to je pravi paradigmatski premik. Iskanje »zdravih vej« v duševnosti in telesu… In pa poudarek na odnosu, v katerem se čutiš zares podprt, občuten, brez pričakovanj, zahtev, pozivov k spremembi, sodb… To nam je večini primanjkovalo v otroštvu oz. nam pogosto še vedno manjka v odraslih odnosih.

Kraniosakralna seansa, ki jo prejmem, me običajno čudovito umiri – za sodoben tempo večine ljudi je to pravi blagoslov; po njej se počutim, kot da imam ponovno napolnjene baterije in svež um. Hkrati se vselej še kaj ‘poravna’, sprosti na fizični ravni ali pridem do kakega uvida. Je kot potopitev v kozmično oceansko pulziranje. S te perspektive se zdi neskončno mentalno analiziranje »nezavednega« ali kakorkoli poimenujemo zgolj mentalno analiziranje prav smešno.

Omogoča mi širino zavedanja, ki ni zožena na tisto, kar v danem trenutno morda čutim kot neprijetno; krepi mojo čuječnost, kar je več kot uporabno v vsakdanjem življenju. Tudi zaupanje v samozdravilne, samouravnalne kapacitete mi daje širšo življenjsko/bivanjsko perspektivo nasploh.

Vse to občutim kot proces premikanja k vse večji prisotnosti v življenju, zmožnosti za uglaševanje na druge, sebe, sočutje in samosočutje, kar vpliva tudi na odnose, vsakdanje življenje. Ocenjujem pa, da sem pri tem relativno počasna, da rabim dokaj redne doze »opominjanja« skozi seanse.

Zelo sem vesela, da sem na izobraževanju pred petimi leti spoznala Mašo, ki je sedaj moja dobra prijateljica, in si občasno izmenjava seanso.

 

Metka Kuhar

 

Deli

1 Komentar

Komentiraj