Na vrh

Življenjska sila v vašem telesu

7 Feb

Življenjska sila v vašem telesu

Življenjska sila v telesu ustvarja občutljiv ritmični utrip ali tako imenovani dih življenja, ki je neposreden izraz zdravja človeškega telesa. Mednarodno priznani kraniosakralni terapevt in učitelj kraniosakralne resonance Chintan Veet iz Švice, ki že nekaj let prihaja v Slovenijo, z nežnim, natanko določenim dotikom prisluhne tej življenjski sili, ki povezuje vse funkcije v telesu, in jo podpre, tako da prebudi samozdravilne sposobnosti telesa.

Chintan Veet je soutemeljitelj kraniosakralne resonance in asistent na mednarodnem inštitutu za kraniosakralno uravnoteženje, ki deluje v Evropi in Indiji. Za odkritje kraniosakralne resonance, biodinamičnega pristopa h kraniosakralni terapiji, je šel čez hudo preizkušnjo lastne bolezni. Pred petindvajsetimi leti je pri 36 letih prebolel limfnega raka zelo redke vrste. Po mnenju zdravnikov ni imel možnosti za ozdravitev in situacija je bila zelo dramatična, se spominja. Zdravil se je z zelo močno kemoterapijo, a ta po določenem času ni več delovala. Potem je imel zelo močno izkušnjo, ko se je ponovno povezal s svojo življenjsko močjo.

»Ničesar nisem počel, zgodilo se je samodejno in ta neverjetni trenutek je trajal kar nekaj časa. Neverjetno je to, da je tumor po treh tednih izginil. Moj onkolog ni mogel verjeti in je moj primer predstavil na seminarju na univerzi,« pojasnjuje Chintan Veet, ki je takrat spoznal, da če prek globoke sprostitve dosežemo zdravilne moči in sprejemanje trenutka, se lahko zgodi tudi nekaj drugega. Meni, da se je veliko čudežnih ozdravitev, o katerih lahko beremo, zgodilo po tem, ko so se ljudje tem zdravilnim močem predali, da so lahko delovale s svojim najboljšim potencialom. Prej je izvajal drugo obliko kraniosakralne terapije, ki je bolj dejavna, ko morajo terapevti ugotoviti, kaj se dogaja s klientom. A čutil je, da ji nekaj manjka. Prvega dne, ko se je naučil biodinamičnega pristopa, ki ga odlikuje globoko spoštovanje življenja, je videl, da je to tisto, kar išče, pri čemer lahko izrazi vse svoje življenjske potovanje. Veliko let je preživel v Indiji in tak pristop vključuje tudi meditativnost. Kot sam pravi, kraniosakralna resonanca ni samo terapevtski pristop v ozkem smislu, ampak ponuja učna orodja in razumevanja, ki jih lahko uporabimo v vsakdanjem življenju.

 

V STIKU Z DIHOM ŽIVLJENJA

Terapija kraniosakralne resonance temelji na načelu podpiranja telesa, ki ima samozdravilne, samopopravljalne in samouravnoteževalne moči. Dotik z rokami je nežen in nepremičen, terapevt roke dolgo časa drži na enem mestu in s klientom počasi gradi medsebojno zaupanje, tako da se lahko skupaj vse globlje sprostita. Sproščenost je zelo pomemben del terapije. V globlji sproščenosti namreč terapevt pride v stik z notranjim, zelo počasnim ritmom, izrazom naše življenjske sile. »To je ritem, ki se širi navzven. S poslušanjem tega izraza diha življenja čutimo, kaj se dogaja v telesu. In dih življenja ni samo energija, ampak nosi tudi notranjo inteligenco telesa. Torej ve, kaj je treba, da se zgodi. Bolje kot mi kot zunanji opazovalci in tudi bolje kot um pacienta.«

Notranja inteligenca terapevta in klienta vodi skozi terapijo in pokaže, kaj se mora zgoditi. Šele v globljih sprostitvah se lahko začne nekaj globljega, onstran uma … Chintan Veet zatrjuje, da je to zelo močan način za obnovitev in podporo človekovega zdravja. Pri terapiji se najprej vedno uglasi s celotnim telesom klienta in energijskim poljem okrog njega. Potem po sedmih ali desetih minutah (lahko preteče tudi več časa) začne globlje čutiti, čuti širjenje diha in potem se začne pojavljati zdravilna intencija. Od znotraj začne delovati nekaj, kar mu pove, kam naj položi roke. »Pogosto čutim to v lastnem telesu ali pa se pojavi višje znanje, ki te vodi. Nekateri ljudje, ki so bolj vizualni, lahko stvari vidijo, imam prijatelja, ki je v tem res dober,« pravi. »Nekateri ljudje lahko stvari slišijo. Sam sem kinestetičen, občutim prek dotika in senzacij. Vsak ima svoj način sledenja temu notranjemu načrtu zdravljenja. Sistem ve, kako si stvari sledijo in kaj pride potem. Samo slediti moramo temu.«

 

NOTRANJI RITEM

In kaj vse mu razodeva notranji ritem ali dih življenja? »Na vseh ravneh nam razkriva človekovo stanje: na telesni, čustveni, mentalni in tudi na duhovni ravni. Če se je, denimo, nekdo močno udaril v glavo v otroštvu, pa se tega niti ne spominja več, se kaže vpliv v telesu. Ljudi torej 30 ali 40 let pozneje pestijo bolečine v hrbtu, križu ali v vratu … Pri udarcu je prišlo do kontrakcije. Tkivo okrog tega mesta se je skrčilo in ustvarilo dezorganizacijo in kaos v telesu. Torej dih življenja, imenujemo ga tudi primarno dihanje, skuša ta kaos, ko se zgodi, organizirati. Del naše življenjske moči je uporabljen, da centrira to kaotično stanje. In ta življenjska sila nam v vsakdanjem življenju ni več na razpolago. Je nekako zaklenjena, da ohranja vse v ravnotežju. Ko začnemo delati in postavimo roke na glavo nekoga, se ta ritem normalno izraža tako, da se širi navzven, približno tri do štirikrat na minuto. Torej zelo počasi. A namesto da bi se širil navzven, zaobide prizadeto mesto, kjer se je zgodil nek vpliv,« pojasnjuje naš sogovornik. Bolj kot oblika ga pri tem zanima, kaj jo organizira oziroma kaj organizira določen ritem, in telo mu denimo pokaže, da je nekaj v glavi ali pa nekje drugje … Potem ohranja pozornost na tej centrirani organizaciji. In prav v ohranjanju pozornosti je ključ, saj telo potem samo dela na tem. Temu običajno sledi faza kaosa, stanje se nato upočasni in ustali, to je faza globokega mirovanja. Mirovanje je zdravljenje. Zdravljenje se vselej dogaja v mirovanju. To lahko traja nekaj sekund ali minut in potem se nekaj začne na prizadetem mestu graditi in se potem raztopi. »Terapevti kraniosakralne resonance ničesar ne popravljajo ali postavljajo stvari na svoje mesto, temveč pomagajo telesu, da raztopi energijo, ki ohranja to mesto. Ko se enkrat energija razblini, ni več razloga, da bi človek ostal v neravnovesju,« pojasnjuje Veet.

 

PODOŽIVLJANJE ROJSTVA IN TRAVM

Kraniosakralna resonanca je primerna praktično za vse ljudi, ki jih pestijo bolečine ali slabo počutje. Sam pogosto dela z bolj težavnimi primeri. »Ljudje gredo k različnim terapevtom, zdravnikom, kiropraktiku ali psihiatru in njihovo stanje se pravzaprav ne izboljša kaj dosti. Ta pristop je lahko dopolnilen in potem lahko poskrbi za določen energijski vzorec in telo se samo reorganizira. Zamisel tega dela je, kako se bolj zavestno ponovno povezati z življenjsko močjo. Vse to da podporo, da telo kar najbolje opravi svojo delo. Potencial teh moči je absolutno neverjeten.«

Na seansah terapevt veliko dela na vzorcih rojstva, ljudje podoživijo rojstvo ali celo čas, ko so bili še v maternici. »Če se je spočetje zgodilo v dramatični situaciji, kot sta denimo posilstvo ali domače nasilje, je okrog spočetja vtisnjeno nekaj šokantnega, ki se prenese v ti dve celici in ostane v sistemu. Izkušal sem situacijo v maternici na pol poti v nosečnosti, ko sem lahko jasno povedal, kaj se je zgodilo. Ko se namreč nekaj raztopi in se začne odpirati, s tem pride tudi razumevanje, kaj se je zgodilo. Gre za notranje vedenje, ki ga prejmeš v obliki misli, podob ali samo senzacij in si popolnoma prepričan, ni nobenega dvoma, da se je zgodilo.«

 

TRAVMATIČNI DOGODKI

Terapija je zelo pretanjena, subtilna in počasna. Če je nekdo doživel zelo travmatičen dogodek, je pomembno, da terapevt vstopi zelo nežno, korak za korakom, in ko je preveč, se umakne korak nazaj in vedno ostaja na robu, kjer lahko klient še zavestno shaja z občutki. In v tem ostajanju terapevt zavestno pomaga sistemu, da raztopi vpliv ali odstrani določeno travmo iz živčnega sistema. Tako da res izgine in se v podobnih okoliščinah ne vrne več nazaj. Kadarkoli se terapevt dotakne nečesa močnega, vedno vpraša človeka, če je v redu, da to čuti. Drugi vidik terapevtskega dela je torej tudi dialog in pogovor s klientom. »Takrat se pogovarjamo z ljudmi in jih vprašamo, če je v redu ali če tega ne želijo, takrat umaknemo roke stran. Prepričamo se, da ostanemo v stiku s človekom v takem trenutku, da se ljudje ne počutijo izolirane. To se običajno dogaja v naših življenjih, ko imamo fizično, čustveno ali mentalno boleče izkušnje in se skrčimo ter sami sebe izoliramo. To prekinemo in takrat uporabimo dialog.«

Po Chintanovih bogatih izkušnjah pri delu z odraslimi se proces pogosto konča v situacijah iz zgodnjega življenja, rojstnih vzorcih, v prvih desetih letih življenja, ko se ljudje oblikujejo v osebnost in potem poustvarijo situacijo v življenju samo, da ojačajo ta vzorec. »Če nekdo pride z bolečinami v hrbtu ali vratu, je po navadi za tem več kot samo to. Ko imajo ljudje za seboj nekaj terapij, se najprej pokaže fizična raven, a ko gremo globlje, običajno pridejo na dan stare stvari. So različne plasti, sloji vsega, kar se dogaja v telesu. Ko se učimo tega dela, je eno najbolj težkih del to, da se zares odzivamo na to, kar sistem predstavlja. In da kot terapevti nimamo samo zamisli o tem, kaj naj bi sledili. Včasih je treba čakati tudi pol ure, da se nekaj zgodi. Ljudje, ki so travmatizirani ali introvertirani, ne bodo kar tako pokazali, kaj se dogaja. Včasih potrebujemo veliko potrpežljivosti in razumevanja in sam 100-odstotno zaupam, da se bo na določenih točkah, mestih nekaj pokazalo. Mnogokrat ljudje povedo, da je zdravilno prav to, da je bil nekdo z njimi tako dolgo, kot je bilo potrebno. In ne da odkoraka stran, kot so to storili starši ali žena ali mož. Še vedno smo z njimi tu. Neverjetno.«

 

IZKUŠANJE MIRU IN PRISOTNOSTI

Kaj običajno občutijo ljudje med terapijo? »Terapija temelji na globoki sprostitvi. Varen okvir, ki ga ustvarimo, določa, kako se ljudje sprostijo. Odvisno od zgodovine človeka, odvisno tudi od dinamike med nami. V globoki sprostitvi ljudje lahko izkušajo različne stvari; navadno je to širjenje, občutek jasnosti, globokega miru … Globlje ko gremo, bolj izkušamo mir in občutek, da smo doma, občutek, da smo prisotni tukaj v tem telesu in v tej sobi, občutek mirovanja. Vse se ustavi, to je lepo. Ljudje, ki so vizualni, pogosto vidijo svetlobo. In pogosto so barve modre ali vijolične, torej barve ajna čakre. Ko ljudje izkušajo svetlobo, jih preveva občutek radosti. Vsako potovanje je edinstveno. Vsaka terapija je edinstvena in nikoli zares ne vemo, kaj bo.«

Ljudje prihajajo na kraniosakralno terapijo zaradi glavobolov, bolečin v hrbtenici, migren, po operacijah, ko imajo sindrom izgorevanja ali so izpostavljeni stresu, trpijo za pomanjkanjem energije, ko jih tare nespečnost, depresija, imajo sindrom nemirnih nog … Terapija je zelo primerna za nosečnice, še zlasti v zadnjem delu nosečnosti, ko postaja v telesu neudobno. Z njo pripravijo žensko na porod in terapija je priporočljiva tudi po porodu, ker po navadi pride do neravnovesja v medenici, ledvenem delu zaradi poroda … Veliko delajo tudi z novorojenci in otroki, ki imajo težavo s hiperaktivnostjo in drugimi težavami, kot so fizične težave, težave z zbranostjo v šoli, morda dolgo časa močijo v posteljo … Prihajajo tudi po zobozdravniških posegih, ki imajo močan vpliv na dinamiko čeljusti in glavo. Ko ljudje gredo skozi življenjske krize, so zmedeni, recimo, da niso srečni s partnerskim odnosom, tedaj jim terapija lahko zelo pomaga. »Število terapij je odvisno od tega, kaj ljudje prinesejo s seboj. In odvisno je tudi od tega, kam ljudje želijo iti. Običajno zadostuje tri do pet terapij. Z otroki traja terapija pol ure, z odraslimi uro in petnajst minut. Včasih so pomembne izboljšave že po eni terapiji,« sklene naš sogovornik.

 

objavljeno v reviji Zdravje

Deli

Ni komentarjev

Komentiraj